Spreminjajoče načine učenja lahko uvedemo hitro in enostavno samo, če imamo za to primerno pohištvo. 

Za fleksibilno poučevanje mora biti torej tudi pohištvo fleksibilno, kot priporoča Schönig / Schmidtlein-Mauderer.
Na primer:
➔ opremljeno s kolesci, da se lahko namestiti, kjer se trenutno potrebuje;
➔ dovolj lahko, da ga lahko mlajši učenci premikajo in delovno okolje prilagodijo načinom dela v razredu (individualno delo, skupinsko delo);
➔ sposobno medsebojnega kombiniranja, tako da pri poučevanju nikogar ne izključuje, tudi učitelja ne, ki prav tako potrebuje mobilno delovno postajo;
➔ raznoliko uporabno, da zagotavlja raznovrstne načine učenja, dela in počitka;
➔ višinsko nastavljivo, da se lahko prilagodi uporabniku in ob tem podpira delo v sedečem ali stoječem položaju.

 

 

Fleksibilno pohištvo v razredu omogoča ureditev, kot to zahteva trenutna učna situacija. Seveda pa se lahko kasneje tudi hitro postavi nazaj v osnovno razporeditev. Tako lahko naslednja skupina učencev po ustaljenem redu ponovno uporabi  prostor.
Vendar samo pohištvo le malo vpliva na potek učenja, kot je pri raziskovalnem projektu pripomnil srednješolski učitelj (Schonig / Schmidtlein-Mauderer 2013): »Trdoglavih učiteljev samo fleksibilno pohištvo ne pripravi do tega, da bi naredili kaj drugače. Pri tem je potrebno uporabiti samoiniciativo.« Zato se priporoča konceptualno uvajanje fleksibilnega pohištva.

 
Možnost spremembe položaja
Otroci in mladostniki za učenje potrebujejo več kot samo mizo in stol. Svoje delovno okolje in držo želijo in morajo redno spreminjati.
Takšne spremembe ustrezajo njihovemu naravnemu vedenju in jim omogočajo boljše učenje. Tudi zaradi tega so potrebni prostorski koncepti, saj spodbujajo šolarje, da pogosto spreminjajo svojo držo in jim dajo za to na razpolago različno pohištvo.

To je idealno tudi iz ergonomskega vidika. Ker še tako dobro sedenje, ki je kratkoročno sproščujoče in zdravo, je srednjeročno in dolgoročno neprimerno. Zato v učilnicah potrebujemo čim več ergonomije - s čim večjo dinamiko.
Ergonomski strokovnjak Dieter Breithecker se ukvarja s področjem ergodinamike. Zanj v vsak učni prostor sodijo različni kotički za delo: na primer mize, ki spodbujajo k stanju in so primerne za projektno ali pa tudi individualno delo, sedežni elementi, ki so idealni za koncentrirano branje in udobno sedenje ali učni prostori za začasno individualno delo.

Tudi tla je mogoče vključiti kot učni prostor, na primer s talnimi blazinami in preprogami. Te so zlasti primerne za mlajše otroke. Ti radi delajo blizu tal, ležijo na trebuhu ali sedijo. Tako samodejno delajo tisto, kar je zanje dobro, saj se v tej fazi življenja organizira nevronska mreža možganov. Za to potrebujejo možgani tudi nenehne mišične impulze. To deluje najboljše na tleh: otroci lahko kadarkoli spremenijo svoj položaj, intuitivno in brez omejitev.