► Zasnova prostora, prostorski koncept, učno okolje
 
Prostor  v idealnih pogojih omogoča različne učne metode in pri tem vzpodbuja določeno vedenje. Trend gre torej v smeri spremenljivih prostorskih konceptov s prilagodljivim pohištvom.
 

 

Prostori vplivajo. Oblikujejo, omogočajo in vzpodbujajo. Podpirajo, premikajo ali ovirajo. S tem vplivajo na kakovost učenja in poučevanja.

 

V raziskavah o učenju se je uveljavil koncept prostorske didaktike. »Prostorski koncepti (pogoji) in vedenja, ki izhajajo iz tega, predstavljajo neposredne vplive na kompleksno interakcijo med telesnim in duševnim razvojem« pravi znanstvenik Dieter Breithecker (2005). Zato se prostor ne bi smel obravnavati kot prostor za linearno opravljanje nalog, je dejal Breithecker. Prostor lahko s svojo zasnovo vzpodbuja ali ovira določena vedenja in ima tako »prikriti« vedenjski učinek.

Zato se poraja vprašanje: kako morajo biti zasnovani prostori v šolah, da kar najbolje pripomorejo k učenju in poučevanju?
 
Koncepti za fleksibilne učne prostore
Poučevanje danes poteka, če prostori to omogočajo, »v različnih fazah, ki enkrat vključujejo ves razred, drugič pa delajo učenci sami ali v manjših skupinah pri različnih nalogah« je pokazala študija FH Aachen (2005).
Svetovalka za razvoj šol Karin Doberer (2015) se zato zavzema za raznolikost pri prostorskih zasnovah učnih prostorov, ki učiteljem omogočajo uporabo različnih metod poučevanja, ki upoštevajo individualne posebnosti učencev in omogočajo individualizirano učenje. »Šola 21. stoletja […] je forum, kjer je še vedno nedvomno pomembno frontalno poučevanje, ki služi kot uvod v vsebine, vedno bolj pomembno vlogo pa imata tudi skupinsko delo in samostojno učenje.«

Fleksibilni učni prostori podpirajo diferencirane učne situacije, saj ponujajo različne možnosti za izvajanje le-teh. K temu spada, na primer individualno delo z različnim tempom dela in individualnimi materiali, individualna organizacija dela, delo v majhnih skupinah po lastnih načrtih ali samostojno delo v velikih skupinah. Zato je smiselno uporabiti različne prostorske koncepte, ki ponujajo učnim prostorom različne funkcije – torej ustvariti prostore, ki se lahko prilagodijo ustreznim izobraževalnim zahtevam.
 

Od kotičkov do učne krajine
Tudi konvencionalni učni prostori se lahko strukturirajo po različnih konceptih. Tako se lahko v prostoru ustvarijo kotički, ki se razlikujejo po vsebinah. Posamezni kotički tako vzpodbujajo učenke in učence, da se ustrezno ravnajo: Bralni kotiček motivira učence, da se osredotočijo na knjige ali tablične računalnike. Kotiček za skupinsko delo pa učence vzpodbuja k sodelovanju pri reševanju nalog. Pri enojnih ali dvojnih mizah je možna tudi individualna pomoč učitelja.
 

V praksi se je izkazal potencial ustvarjanja večjih organizacijskih področij za učence. Najmanjša varianta je kombinacija dveh učilnic povezanih v en prostorski koncept. Potem se lahko tudi vmesni hodnik uporabi kot delovni prostor. Seveda je pri tem potrebno spoštovati protipožarne predpise. Prostori razredne in predmetne stopnje imajo lahko delovne prostore za učence z različnimi tematskimi območji ter delovna mesta za učitelje, ki jih povezuje osrednji skupni delovni prostor in prostor za srečanja. Karin Doberer to območje imenuje »tržnica«, celotni koncept pa kot "šolo grozdov", ki je v nasprotju s "šolo hodnikov".